No, en teden slovenske obale je mimo in končno se lahko malce zopet razpišem (za kar nekaj časa nazaj). Zandjič pod tem naslovom ... mislim.
Ja, sama pot do New Yorka je bila zanimiva. Ker sem kupil enosmerno letalsko karto z gotovino na letališču v San Franciscu do JFK-ja so me na SFO pregledali kot največjega terorista. Moji ročni prtljagi so jemali vzorce za iskanje eksplozivnega materiala, sam pa sem moral v komoro v kateri so s pomočjo zračnih curkov poskušali odkriti ostanke tega istega potencialnega eksplozivnega sredstva. Let je bil vredu - malce sem se naspal.
JFK poznam na pamet, no, ne celega, ampak terminala 1 in 4 sta mi postala kot stanovanje. Na terminalu 1 se je nahajala centrala od moje letalske družbe, kjer sem preživel praktično cele dneve v upanju, da se bo sprostil kak sedež na letalu. Občasno sem se tudi odpravil na 10$ drage prigrizke v Mcdonaldsu in kitajski restavraciji, ki imata res minimalne porcije. Terminal 1 je bil moja postelja, kjer sem prespal celih tri ure na noč.
Po vseh pravilih in nenavadnih zakonih, ki sem jih okusil v ZDA je postalo umivanje na letališču adrenalinski šport.
Ko sem si končno zagotovil karto nekega jutra, sem se veselo odpravil v New York in imel odličen dan ogledov in nakupovanja - ta dan je bil blizu najboljšega dne celotnega potovanja v Ameriko. Mesto je hrupno, polno ljudi - imaš občutek, da si varen - vsako toliko zasmrdi po dreku, skratka super. Neapelj na drugi strani luže - mislim, da je to najboljši opis in največji kompliment, ki ga je možno dati. Po dogodkih na taboru nisem verjel, da je lahko znotraj take države mesto kakor je New York.
Naslednji dan stopim do šalterja, da dobim karto, a karte nimam!?! Zgrožen se pričnem kolikor mirno se je dalo pogovarjati z uslužbenko in jo prepričevati, da karto imam. Končno ugotoviva, da je nekdo narobe napisal mojo rezervacijsko številjko. Isti postopek je seveda sledil pri check-inu, a na koncu sem le dobil karto in to celo ob oknu ... ha, ha, ha ... bilo je namreč še polno praznih sedežev - dva dni pred tem niti v čakalno vrsto nisem mogel vstopit?!?
No, nato je sledil let, dvo urna zamuda na Dunaj, tek čez šengensko mejo in letališče, vkrcanje na letalo v zadnjem trenutku, pristanek v Sloveniji in odhod z Brnika brez nahrbtnika. Naslednje jutro so mi tudi tega pripeljali in tako sem lahko odšel na ta enotedenski izlet v Portorož. V torek začnem z delov v Marindolu, kjer so ljudje normalni in ne Američani.
Kot zaključek lahko povem le še to, da se na tist kontinent vračam samo še zaradi zamujene priložnosti seznanjenja z indijansko kulturo ali pa na izrecno povabilo nekoga, ki bo tudi sam imel neko obvezanost do mene, ne pa da bodo vse obveze v pogodbenem razmerju enostranske. Tujci smo jim namreč odlična delavna sila, ki je niti plačati ni treba ne glede na opravljeno delo. Vse kar potrebuješ je dovolj dolg seznam obveznosti delavca do delodajalca, ki se jih ne da do konca izpolniti in se na njih prične opozarjati, ko delodajalcu zaškrta pri razmerju finančnih prilivov in odlivov. Ker imaš po končanem delovnem razmerju samo še 30 dni v državi, o tožbi, ki je ultimativni motivator za vsa dejanja in ne-dejanja američanov, niti razmišljati ne moreš in tako si na koncu človek brez vsakeršnih pravic. Živeli Kapitalizem! - pa saj to ne more biti res ... naslov mi je dejansko uspelo upravičiti ne glede na to, da se nič od načrtovanega ni zgodilo. Saj veste, prvič tragedija, drugič farsa in res je bila.
