Leta 1952 se 23 letni Ernesto Guevara de la Serna s prijateljem Albertom Grenado pred diplomiranjem odpravi na večmesečno potovanje z motorjem po Latinski Ameriki. Dogodki s poti naredijo na Guevaro globok vtis; sam jih opiše kot »ključni trenutki njegovega življenja.« Leta 1993 na Kubi objavijo njegov dnevnik spremenjen v knjigo pod naslovom »Diarios de motocicleta« - potopis od Ernesta do Che-ja.
Ko se kako leto nazaj s prijatelji končno odločimo za potovanje po Združenih državah Amerike, se v istem trenutku spomnim na knjigo ter na podobnosti in, kar je skoraj še bolj pomembno, na nasprotja med mojim in njegovim primerom. Če sem iskren najdemo edino ujemanje med Ernestom in menoj v dejstvu, da bom ob odhodu iz rodne Slovenije 14. junija 2008 tako kot Guevara star 23 let in pred diplomo; po drugi strani pa vse drugo spominja na znan rek: "Vse se zgodi dvakrat; prvič kot tragedija, drugič kot farsa." Kajti, če se je na njegovi poti z motorjem Che-ju razkrila usoda bodočega očeta komunistične revolucije na oni strani luže, se sam odpravljam na pot z vlakom kot otrok propada komunistične revolucije na tej strani. Prav tako ne more biti naključje, da je moja destinacija čisti obrat Ernestove, kot tudi dejstvo, da se je Che po potovanju razšel s svojim sopotnikom, v mojem primeru, pa bo eden prvih ciljev ponovno srečanje štirih prijateljev porazdeljenih po dveh kontinentih, dveh državah, treh zveznih državah in treh obalah. Seveda pa ne gre pozabiti niti na prav posebno zgodovinsko razmerje med Slovenijo in Argentino.
Ta blog bodi tako digitalna izdaja mojega dnevnika, ki pa je v duhu izjave Salvadorja Dalija: »Dobri umetniki si sposojajo, odlični kradejo!« dolžan svoj nastanek predvsem dvema velikanoma – Ernestu "Che" Guevari in mojemu neverjetno visokemu prijatelju Beniju, ki je tako kot Matic že pričel s svojim delom potovanja. Pridružila se jima bova še Jure in jaz, Aljaž "Raiden" Potočnik.
Ko se kako leto nazaj s prijatelji končno odločimo za potovanje po Združenih državah Amerike, se v istem trenutku spomnim na knjigo ter na podobnosti in, kar je skoraj še bolj pomembno, na nasprotja med mojim in njegovim primerom. Če sem iskren najdemo edino ujemanje med Ernestom in menoj v dejstvu, da bom ob odhodu iz rodne Slovenije 14. junija 2008 tako kot Guevara star 23 let in pred diplomo; po drugi strani pa vse drugo spominja na znan rek: "Vse se zgodi dvakrat; prvič kot tragedija, drugič kot farsa." Kajti, če se je na njegovi poti z motorjem Che-ju razkrila usoda bodočega očeta komunistične revolucije na oni strani luže, se sam odpravljam na pot z vlakom kot otrok propada komunistične revolucije na tej strani. Prav tako ne more biti naključje, da je moja destinacija čisti obrat Ernestove, kot tudi dejstvo, da se je Che po potovanju razšel s svojim sopotnikom, v mojem primeru, pa bo eden prvih ciljev ponovno srečanje štirih prijateljev porazdeljenih po dveh kontinentih, dveh državah, treh zveznih državah in treh obalah. Seveda pa ne gre pozabiti niti na prav posebno zgodovinsko razmerje med Slovenijo in Argentino.
Ta blog bodi tako digitalna izdaja mojega dnevnika, ki pa je v duhu izjave Salvadorja Dalija: »Dobri umetniki si sposojajo, odlični kradejo!« dolžan svoj nastanek predvsem dvema velikanoma – Ernestu "Che" Guevari in mojemu neverjetno visokemu prijatelju Beniju, ki je tako kot Matic že pričel s svojim delom potovanja. Pridružila se jima bova še Jure in jaz, Aljaž "Raiden" Potočnik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar