Poslednji Horizont

Vceraj sem stal prede tihim oceanom. Ta del Kalifornije je neverjeten! Danes smo bili na stiri urnem pohodu po gorzdu (spada pod tabor - res ogromna zadeva). Ko zagledas drevesa tukaj in si predstavljas, kako so se morali pocutiti prvi Evropejci, ki so prisli sem med iskanjem zlata, te prevzame obcutek necesa res mocnega ... mogoce sedaj vem, kaj pomeni numinozno =).

Sam tabor je ogromen, res!!! Clovek se izgubi. Danes smo slisali zgodbo kako je nastal. V casu recesije se je neka vdova, ki je imela v lasti gozd namenjen za sekanje, odlocila, da ga proda - prvo polovico za 15000$, drugo polovico, ki je ta stiri urni prakticno nedotaknjen gozd pa za 1$. Kot kaze je hotela narediti nekaj, kar bo koristilo ljudem v prihodnosti in to je mentaliteta tabora - se pravi precej marindolsko.

Ljudje so zanimivi ... Vidi se, da smo blizu SF. Konzervativnost? ne sploh!!! Les-Bi-Gay all the way =), skor. Vecina moskih vodnikov je Gay, plus to, da so osemnajst in Americani jih naredi energeticne kot osem letne otroke na Red Bullu. Vceraj smo sli pit in prekrsli kar nekaj ameriskih zakonov. Trezni vozniki so nas pelali uro stran ob obalo, do prvega "hudega" bara, kjer lahko notri pijes svojo pijaco. Domov smo se vracali ze ob 22ih, hahaha, ker Ameriski klise, hahaha.

Hrana je tipicna Ameriska. Slanina, cevapi za zajterk; hamburgerji, tacosi za kosilo; spageti in torta za vecerjo. Hmmm ... je to zdravo? Koga briga, je pa doooobrrrrr!!!

Nic, dovolj za danes,
Raiden (Ali Jazz/ Ol Jazz/ Ali/ how do you say your name?)

Novi Svet

Pristal v NY, v bajti od CCUSA, sel pod tus - koncno!!!

Ful dolgocajtn let, osem ur muke, tudi dobro rdece vino ni pomagalo. No, saj je bilo tudi zanimivo. Na Brniku sem srecal kolega Simona Krecica, ki se je ravno odpravljal v Frankfurt igrat na koncert od Anje Bukovec, pol sem srecal se neke Slovence, pol sem pa sedel zraven enega starega Italjana (komunikacija brez besed je efektivna). Zdej smo tuki na Columbia Uni. - sobe so sesute, samo imajo ventilator, kar je kul, ker je soparno kot v turski savni (slucajno vem, ker sem bil od foha). Jutri letim v SF ob 12ih; zdej si gremo pa neki za pit kupit.

Smo trije Slovenci, sedem Rusinj, dve Hrvatici, simpaticna Juzno Africanka in se neki Azijk. Zna bit se zanimivo =)

Odhod!

Ok! Opravil sem še zadnje nakupe med njimi je bil tudi Dekameron (pač, svet knjige pa to – pismo mi je žal, da se mi je takrat tako mudilo na zagovor seminarske pri Kalanu, da nisem imel časa prebrat malega tiska). Sedaj sem spakiran, Nizozemci vodijo proti Francozom, jutri se zbudim ob petih zjutraj in hop na Brnik. Na Dunaju se dobim na kavi z Majo pol pa še en prijeten let v NY – na karti piše, da pristanem dve uri po odhodu z Dunaja =).

Naslednji mail bo verjetno brez šumnikov, ampak r-ji ostajajo – te sem se odločil izpustit v diplomski =).

Ajde,
Raiden

Prolegomena

Leta 1952 se 23 letni Ernesto Guevara de la Serna s prijateljem Albertom Grenado pred diplomiranjem odpravi na večmesečno potovanje z motorjem po Latinski Ameriki. Dogodki s poti naredijo na Guevaro globok vtis; sam jih opiše kot »ključni trenutki njegovega življenja.« Leta 1993 na Kubi objavijo njegov dnevnik spremenjen v knjigo pod naslovom »Diarios de motocicleta« - potopis od Ernesta do Che-ja.

Ko se kako leto nazaj s prijatelji končno odločimo za potovanje po Združenih državah Amerike, se v istem trenutku spomnim na knjigo ter na podobnosti in, kar je skoraj še bolj pomembno, na nasprotja med mojim in njegovim primerom. Če sem iskren najdemo edino ujemanje med Ernestom in menoj v dejstvu, da bom ob odhodu iz rodne Slovenije 14. junija 2008 tako kot Guevara star 23 let in pred diplomo; po drugi strani pa vse drugo spominja na znan rek: "Vse se zgodi dvakrat; prvič kot tragedija, drugič kot farsa." Kajti, če se je na njegovi poti z motorjem Che-ju razkrila usoda bodočega očeta komunistične revolucije na oni strani luže, se sam odpravljam na pot z vlakom kot otrok propada komunistične revolucije na tej strani. Prav tako ne more biti naključje, da je moja destinacija čisti obrat Ernestove, kot tudi dejstvo, da se je Che po potovanju razšel s svojim sopotnikom, v mojem primeru, pa bo eden prvih ciljev ponovno srečanje štirih prijateljev porazdeljenih po dveh kontinentih, dveh državah, treh zveznih državah in treh obalah. Seveda pa ne gre pozabiti niti na prav posebno zgodovinsko razmerje med Slovenijo in Argentino.

Ta blog bodi tako digitalna izdaja mojega dnevnika, ki pa je v duhu izjave Salvadorja Dalija: »Dobri umetniki si sposojajo, odlični kradejo!« dolžan svoj nastanek predvsem dvema velikanoma – Ernestu "Che" Guevari in mojemu neverjetno visokemu prijatelju Beniju, ki je tako kot Matic že pričel s svojim delom potovanja. Pridružila se jima bova še Jure in jaz, Aljaž "Raiden" Potočnik.